Menda je nekje globoko v podzavesti vsakega arhitekta zakopana podoba starega bakroreza, na katerem vidimo mlado žensko, ki z oblo roko otroku kaže preprosto leseno zgradbo v ozadju. Štirje vogali zgradbe so debla bogato olistanih rastočih dreves, med njimi pa je iz vej postavljena strešna konstrukcija. Govorim seveda o bakrorezu na naslovnici Laugierjevih Esejev o arhitekturi, ki prikazuje prvinsko kočo.
Ob pogledu na Dom med brezami, šarmantno leseno hiško na Gorenjskem, ki že nekaj let lovi pozornost s svojo nevsiljivo prikupnostjo, misel zatava prav k prvinski koči. Objekt je umeščen v brezov gaj, ki odločilno zaznamuje njegovo podobo. Arhitekt je v sodelovanju z naročnikoma, ljubiteljema narave, poskrbel, da so okoliška drevesa postala gradniki arhitekture, da z njo sodelujejo in jo dopolnjujejo. Vsa obstoječa drevesa na lokaciji so ohranili, tiste veje, ki pa so zaradi gradnje objekta zares morale biti odstranjene, so uporabili kot gradbeni material. Tako značilna tekstura brezovih debel svoj odmev najde na balkonskih ograjah in na glavnem stopnišču.
Stik objekta z naravo je v Domu pod brezami pomenljivejši od le običajnega zlivanja zunanjosti in notranjosti skozi panoramska okna, čeprav je poskrbljeno tudi za to. Umestitev objekta v mikrolokacijo, brezov gaj, ki nudi bivališče raznoterim vrstam ptic in drobnih živali, se dopolnjuje z umestitvijo v širšo lokacijo, z mislijo na katero odpira pogled proti obronkom hribovja v bližini, in na svojo prisotnost v globalnem svetu, saj oblikuje in gradi z mislijo na lokalno samozadostnost. V nekem smislu Dom med brezami po vzoru primitivne koče postaja alegorija vse arhitekture, kakršna naj bi ta bi bila: pozorna in ozaveščena na prostorski in časovni, lokalni in globalni ravni.
Ajda Bračič
